Ustvari račun
Prijava
pokaži stranski meni

Ekonomska odvisnost samostojnih podjetnikov (s.p.)


Zakon o delovnih razmerjih je s spremembo v letu 2013 uvedel pojem ekonomsko odvisne osebe in zanje določil nekatere pravice, ki jim do tedaj niso pripadale. Gre za samozaposlene, ki bi morali biti zaposleni, pa to niso. Vendar status ekonomsko odvisne osebe samozaposlenemu ne pripada avtomatsko. Kaj je potrebno, za kaj sploh gre in kakšne pravice ima takšen samozaposleni?


Zakonska dikcija pojma ekonomsko odvisne osebe je tem primeru presenetljivo nazorna, pravi da je ekonomsko odvisna oseba samozaposlena oseba, torej samostojni podjetnik, ki na podlagi pogodbe civilnega prava, osebno, za plačilo, samostojno in dlje časa opravlja delo za drugo podjetje ter sama ne zaposluje delavcev.

Za upravičenost do omejenega delovno pravnega varstva je ekonomsko odvisna oseba dolžna po zaključku vsakega koledarskega ali poslovnega leta obvestiti naročnika, od katerega je ekonomsko odvisna, o pogojih, pod katerimi deluje, tako da naročniku posreduje vsa dokazila in informacije, potrebne za presojo vprašanja obstoja ekonomske odvisnosti. Gre torej za nek način uveljavljanja pravic zaposlenih, čeprav smo samozaposleni in nismo v delovnem razmerju z naročnikom. Govorimo o omejenem delovno pravnem varstvu. Institut je rešitev iz prakse, kjer vse več oseb opravlja delo v civilnopravnem razmerju, kar je pri samostojnih podjetnikih večinoma pogodba o sodelovanju. Vendar to varstvo ne velja za vse zaposlene. Velja za tiste, ki najmanj 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobijo od istega naročnika. To pomeni, da vse osebe, ki so bile primorane odpreti lasten s.p., ker jih delodajalec ni mogel ali želel zaposliti in sedaj večino (vsaj 80 %) prihodka prejemajo od tega naročnika. Tako je zakonodajalec želel zaščititi takšne osebe pred izkoriščanjem delodajalcev.


Kakšno pa sploh je to omejeno delovno pravno varstvo? Za ekonomsko odvisne osebe se uporabljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih, ki se nanašajo na prepoved diskriminacije, minimalne odpovedne roke, prepoved odpovedi pogodbe iz neutemeljenih odpovednih razlogov, zagotavljanje plačila za primerljivo delo, upoštevaje tudi obveznosti plačila davkov in prispevkov ter na odškodninsko odgovornost. V določenih primerih bi morala namesto s.p.-ja biti sklenjena pogodba o zaposlitvi. Znaki, ki v praksi kažejo na takšne primere so kadar s.p. opravlja isto dejavnost kot naročnik, delo se opravlja v delovnih prostorih delodajalca, s.p. pa nima sklenjene najemne pogodbe, kadar delo opravlja nepretrgano v delovnem času, ki velja tudi za ostale zaposlene (8 ur dnevno), uporablja delovno opremo in ostala delovna sredstva podjetja, oz. opravlja delo po navodilih in pod nadzorom odgovorne osebe delodajalca, ki mu omogoča delo pri svojih strankah.